Foucaultova »Filozofija v zankah oblasti« odpira generalno vprašanje: ali so intelektualci danes vest človeštva? Težko je ne strinjati se, da je to eno od tistih epohalnih vprašanj, na katerega danes ni mogoče brez premisleka pritrdilno odgovoriti. Izhodišče Foucaultovega premisleka o tem vprašanju je diskontinuiteta med sodobnim intelektualcm (ekspertom, strokovnjakom) in univerzalnim intelektualcem 18. ali 19. stoletja, ki je izšel iz specifične zgodovinsko-politične situacije. Ugotovitev, da se je politično poslanstvo slednjih realiziralo v boju za razgrinjanje razmerja resnica/oblast, medtem ko je za današnje intelektualce generalno bolj značilen javni molk, distanciranje od konkretnih političnih drž in izjavljanj partikularnih resnic vezanih za oblastna razmerja, ne preseneča. Zato je poglavitno vprašanje, na katerega poskuša odgovoriti Foucault, kako ponovno zgraditi organskega intelektualca?, ki bo zavzel vlogo do oblast in prevzel odgovornost razkrivanja tistega, kar je neposredno vidno, a posameznicam in posameznikom nerazumljeno/prikrito. Danes ta izkušnja ne zadeva le vloge intelektualcev v razmerju do oblasti, temveč tudi vprašanje o filozofiji in njenem poslanstvu analitika resnice in brzdanja oblasti. Foucaultovo razkrivanje zagate filozofije je zato treba razumeti na osnovi vprašanja postavljenega v »Qu’est-ce que les Lumières? (1984)« (Kaj je razsvetljenstvo?), vprašanja o zgodovinski in trenutni vlogi filozofije v igri oblasti, mišljenju pogojev za (revolucionarne) spremembe in sami zmožnosti zavzemanja radikalno nasprotnega položaja v razmerju do oblasti.
Če berete»Il faut défendre la société« (Treba je braniti družbo), srečate biopolitiko. Gre za serijo predavanj, ki jih je Foucault imel leta 1976 na Collège de France. Predavanja so pomembna zato, ker je z njimi Foucault postavil temelje pojmovanja biopolitične oblasti. Metodologija tega raziskovanja je jasna. Foucault govori o dveh smereh tega raziskovanja: prvemu, ki na ravni genealogije loči vprašanje oblastnih razmerij od klasično-marksistične ekonomske/razredne analize; drugemu, ki delovanje oblastnih diskurzov artikulira skozi historična primera totalne oblasti – nacizma in komunizma. Tisto, kar pravzaprav želi podati, pa ni ne eno ne drugo. Preko teh primerov želi le razkriti in izpeljati avtonomno instanco politike v zgodovini bojev. Osrednja tema njegove teorije oblasti, njen zastavek, je politično-zgodovinsko gledano teorija suverenitete. Teorija, ki omogoča mišljenje avtonomije politike, instance iz katere je mogoče izpeljati teorijo biopolitike – teorijo, v kateri se politika istoveti z redom oblasti (razmerje, forma), teorijo, v kateri je politika izenačena z oblastjo, oblast pa z državo. Vrlina, ki opredeljuje zgornjo enačbo pa je vladnost – politična vladnost. Ta nastopi z zamenjavo družbe suvereniteta z družbo disciplinskih tehnik. Vladnost kot umetnost vladanja je tehnika/tehnologija vladanja s prebivalstvom, ki je srednjeveško družbo re-organizirala v racionalističnem duhu »raison d’État« skozi 17. in 18. stoletje kot upravno državo – moderno liberalno državo vladavine prava in policije. 
Omenjena Foucaultova teorija ni neproblematična. Je historični konstrukt, ki se opira na pojmovanje politike, ki ni ločena od oblasti in vojne. Ker njegova teorija oblasti ne izhaja iz klasičnih instanc, npr. ekonomije, prava itd. temveč iz politike, se opira na kontinuum politika=vojna. Po Carl von Clausewitzevi teoriji – teoriji državne politike – politika v zadnji instanci obstaja kot kategorija vojne, ki poenoti instance oblasti. Takšna zastavitev teorije oblasti kot igre instanc oblasti – vojne, politike in zgodovine oziroma zgodovine in države – v kateri so instance države politike in obalsti ter vojne in zgodovine izenačene, Foucaulta opredeljuje kot misleca kontinuitete, v kateri je vselej že na delu »raison d’État«. »Raison d’État« pa nič drugega kot opora, ki omogoča politično zgodovinsko analizo državnega upravljanja kot kontinuuma. In če je razvita oblika tega upravljanja biopolitični stroj države, genealoški kontinuum, je potrebno postaviti vprašanje o diskontinuiteti (posebej če vemo, da je Foucault zavrnil dialektično shemo). Skratka, potrebno je postaviti vprašanje o obstoju diskontinuitete med arhaično/suvereno oblastjo in biooblastjo ter zgodovino, vojno in prestrukturacijo instanc, ki naredijo Foucaultovo razlagalno logiko še bolj problematično.
Politika – politična oblast – je razumljena ne le kot umetnost/tehnika vladanja, ki ima za nalogo zagotavljanja enotnosti države, ampak tudi kot tehnologija – biopolitika, ki se ukvarja z upravljanjem, ohranjanjem in oblikovanjem življenja ljudi. Razmerje politike do biopolitike je vidno ravno v »problemu« razmerja med enim (posameznikom, posameznico) in množico v okviru države. Ta »problem« ni nič drugega kot »raison d’État« – faktor državnega delovanja v smeri individualizacije posameznikov in posameznic ter totalitarizacije družbe. Zato je temeljno vprašanje, ki ga poskuša artikulirati Foucault, vprašanje heterogenosti praks in gibanj, ki peljejo do osvoboditve prostorov (utopije, heterotopije, avtonomne cone itd.), osvoboditve družbe ter posameznikov in posameznic (estetika eksistence, umetnost sebstva). Prakse svobode in (samo)oblikovanje forme življenja so tako mišljenje kot tiste tehnike/politike, ki omogočajo vladanje sebi (sebstvo), preko tega oblikovanje specifične etike/drže (avtoformacija subjekta) – skrbi zase kot skrbi za druge – in istočasno ustvarjanja pogojev za nadzorovanje delovanja oblastnih razmerij. Od tod je treba razumeti, da skrb zase kot skrb za drugega ni le stvar etike, temveč mora biti tudi stvar politike, ki implicira razmerja med subjekti v igri oblasti. Grobo povedano, zadnji sklop tekstov, ki se bere kot dodatek Zgodovine seksualnosti, poskuša artikulirati in predstaviti skrb zase (kot skrb za drugega) kot etično potrebo po konstrukciji aktivnega političnega subjekta, ki bo/je sposoben in voljan zavzeti pozicijo v boju za svobodo.
delikatesa 